Tehnika oblikovanja s ploskvami (krožniki in sklede)
PRIPRAVA PLOSKEV
Delamo na površini, ki vpija vodo (neobdelan les ali na mizo nalepljen bombažni servet). Glino zgnetemo po navodilih iz poglavja o pripravi gline.
Za valjanje uporabljamo običajen lesen valjar, če ga nimamo, pa si pomagamo s steklenico.
Preden začnemo pripravljati material, razmislimo, kakšno končno obliko sklede ali krožnika želimo. Če bi radi, da je ta ovalen, dobro zgneteno glino razvaljamo v podolgovato elipso, sicer pa v krog.
Valjamo počasi, a odločno in pazimo, da je glina enakomerno debela. Pozorni smo sploh pri robovih, ki jih kaj hitro lahko preveč stanjšamo.
Glino med valjanjem večkrat obrnemo, da se ne nalepi na podlago.
Če opazimo zračne mehurčke, ujete v glino, jih z iglo prebodemo. Naredimo en globok vbod, ne več majhnih. Nastalo luknjo pogladimo s prstom.
Pomembno: zvaljajte na debelino cca. 15mm. Glino lahko pustite tudi bolj debelo, saj jo boste stanjšali kasneje. Nikakor ne zvaljajte preveč.
Tako pripravljeno ploskev zdaj pustimo stati nekaj ur. Počakati moramo, da glina preide v t. i. usnjato stanje. To je stanje, v katerem jo še vedno lahko pregibamo, vendar pa je dovolj trda, da ohrani svojo obliko. Ker je za občutek, koliko časa moramo počakati, potrebno predvsem nekaj vaje, predlagam, da na začetku raje počakate manj, postopoma pa čas počivanja gline podaljšujete. Veliko je odvisno od vlage in temperature prostora; v kotu dnevne sobe bo morda dovolj 3 ure, medtem ko bomo na v garaži odloženo glino lahko čakali cel dan.
Sušenje v toplih prostorih najlepše poteka tako, da glino nežno pokrijemo s plastično folijo (npr. z vrečko za smeti) in s tem omogočimo, da se vlaga odvaja počasi. Tako tudi lažje nadzorujemo proces. V hladnejših prostorih folija ni potrebna. Če nimamo časa, da bi kar naprej preverjali glino, jo lahko zavijemo tesneje, če se nam zdi, da sušenje poteka prepočasi, pa folijo zrahljamo oz. glino odkrijemo.
OBLIKOVANJE
V drugem delu je čas za končno oblikovanje izdelkov. Še preden pa našo ploskev dokončno razvaljamo, razmislimo, če želimo gladek ali na eni strani teksturiran izdelek.
Uvaljane teksture: v glino lahko uvaljamo praktično karkoli (kvačkanine, pomečkan papir, grobe tkanine...) Pozorni smo le na do, da teksture niso pregloboke. Zaradi globine imamo lahko težave s čiščenjem izdelka, predvsem pa je problematično, ker lahko na teh najtanjših delih glina poči. Pomagamo si lahko tudi z raznimi kuhinjskimi pripomočki, recimo tekturiranimi valjčki za piškote. Če želimo gladko površino, ta del izpustimo.
Glino razvaljamo na končno debelino, ki naj ne bo tanjša od pol centimetra. Seveda je veliko odvisno od velikosti izdelka; velike sklede bodo morale biti še malo debelejše, medtem ko mini krožnički za olive prenesejo tudi kak milimenter manj. Pazimo, da se glina ne nalepi na podlago.
Ko imamo glino razvaljano, jo s skalpelom odrežemo v željeno obliko, ki je lahko kakršnakoli. Pozorni smo le na to, da ne izrežemo pretankih in preostrih oblik, saj se bodo med sušenjem lahko polomile. Krožnik v obliki sonca s tankmi žarki tako ni najboljša ideja.
Odrezke gline shranimo (reciklaža je opisana v enem od naslednjih poglavij).
Če vam organska oblika ustreza, gline ni potrebno rezati, s prsti ali gobico le pogladite rob, da razpok ne bo.
Z gumijasto gladilko lahko površino pogladite. Nežni prstni odtisi se na koncu ne bodo poznali, saj bo izdelek glaziran.
Pred končnim oblikovanjem lahko ploskev na spodnji strani podpišemo (z iglo) ali odtisnemo štampiljko.
2.1 Nizki izdelki (pladnji, krožniki)
Če želite servirni pladenj brez robov, ste praktično končali. Izdelek lahko še teksturirate in pobarvate.
Robove izdelka naredimo s prsti. Preprosto dvigujemo rob in izdelek obračamo. Če želimo bolj pravokotne robove, jih lahko z zunanje strani malo udarjamo z gumijasto gladilko, sicer pa so pri tem prsti naše najboljše orodje.
Pazimo, da robove dvigujemo počasi, sploh, če je naša glina še precej suha. Pazimo, da se na spodnjem robu ne pojavijo razpoke.
Če se razpoke slučajno pojavijo, si za naslednjič zapomnimo, da mora glina počivati manj časa. Popravimo jih tako, da jih dobro pogladimo s skalpelom. Kar pogumno; glino iz okolice razpoke moramo prestaviti vanjo, da zapolni. Potem z uvijanjem prenehamo, saj nam je z razpoko glina sporočila, da ima dovolj.
2.2 Globoki izdelki (sklede)
Prvi del priprave ploskev je enak, kot za krožnike. Glina mora počivati.
Za uvijanje skled uporabimo kalupe. Za kalup lahko vzamemo našo ljubo obstoječo skledo ali pa stiroporne polkroge, ki jih prodajajo v trgovinah z rokodelskim materialom in so namenjeni izdelovanju raznih dekoracij. Tudi žoga bo super kalup.
Ploskev potisnemo v kalup (na notranjo stran obstoječe sklede) ali na njegovo zunanjo stran (skledo obrnemo na glavo). Drugi način je malce enostavnejši.
Če uporabimo žogo, jo postavimo v nek nosilec, recimo prazen kozarec za vlaganje. Tako se nam ne bo odkotalila.
Kalup naj bo primeren velikosti ploskve gline. Če je kalup preglobok, bomo imeli veliko odvečnega materiala, nastale bodo gube.
Pomembno: med kalup in glino vedno položimo papirnat ali bombažen servet; sicer se bo glina na podlago nalepila!
Ko imamo izbran in pripravljen kalup, začnemo z delom. Glino odložimo na kalup, potem pa jo z dlanmi in prsti uvijamo in prepričujemo, da zavzame njegovo obliko.
Bodimo odločni in vztrajni, še vseeno pa previdni – razpoke so znak, da je glina stala predolgo, da smo prehitri, ali pa, da jo 'mečkamo' že predolgo.
Male razpoke s prsti ali dobro ožeto gobico popravljamo sproti. Z gladilko lahko površino gladimo, če pa z njo po glini udarjamo, bo hitreje zavzela obliko kalupa.
Ko smo zadovoljni, ploskev vzamemo iz kalupa. Če je bila glina na začetku uvijanja precej mehka, bo malce izgubila obliko, ko jo bomo odložili na podlago. Če se temu želite ogniti, jo na kalupu pustite nekaj časa, da se še malce posuši.
Pazimo, da gline ne pustimo predolgo na okrogli podlagi (ne sme se popolnoma posušiti), saj bo v tem primeru imela krivo dno in je ne bomo mogli odložiti na mizo, med sušenjem in krčenjem pa bo počila (saj se kalup ne krči).
Če se nam zdi naša skleda pregloboka, jo, dokler je glina še mehka, z nekaj centimetrov višine rahlo vržemo na mizo. Dno se bo tako še bolj sploščilo in dobili bomo plitkejši izdelek.
Kot pri vseh drugih izdelkih tudi pri skledah gladimo robove in površine s prsti, ožeto gobico in gumijasto gladilko. Svoj izdelek lahko nadgradimo z izrezljanimi teksturami in barvami.
